Subscribe:

torek, 28. januar 2014

PISMO SINU



    Dragi sin, želim da veš !  Mnogim sem že namenjal besede ob slovesu, odhodu,  ..   v spomin, izpoved, zahvalo in ja težko so mi šle, te pa še posebno. Nobeno slovo ni lahko, četudi je pričakovano. Poslavljal se že od staršev, prijateljev, stanovskih kolegov, … in takrat se kar odpre razmišljanje o smislu življenja, o našem poslanstvu in o kakovosti medčloveških odnosov.
    Nekje sem prebral trditev, da Bog tudi po krivih črtah piše ravno in zadnji ponedeljek , prvega meseca leta,  v Parku zvončkov  še eno slovo, še ena pot. Pot med nami in zvezdico tam daleč, a ob enem tako pristno blizu. Tu.   Nam nedoumljivo, a Bog že ve v čem je pomen  tvojega odhoda. Božja pota niso naša pota, beremo v Svetem pismu.
     Od nekdaj je bila želja za več otrok in čeprav nisi bil načrtovan, smo se razveselili modre črtice in plusa. Veselili se vsi novega življenja, ki je začelo rasti in se razvijati. Vsi in vse v pričakovanju. Že v prvih začetkih si znal povezati nas, narediti bolj domače, prijetnejše, a tudi skrb in delovno vnemo si povečal. Mamica ti pričela kvačkati lepo modro odejico, prostorsko smo usklajevali, se angažirali počasi v nabavi vsega potrebnega. Prav prijetno je bilo in z veseljem smo delili to radostno novico, neozirajoč se drugače misleče. Živeli, dihali skupaj. Navdušeno spremljali tvojo rast iz tedna v teden, sestrici sta te videli na UZ, z začetki premikanja v trebuhu pa si res ustvaril še pristnejšo povezavo.
     Mesec dni pred odhodom k Njemu si zbolel. Upali smo, da ni hudega, da je pomota, da boš čez par mesecev zajokal in ugledal luč sveta. V iskreni želji po novem življenju v tvoje in naše dobro, smo se trudili še naprej, naredili vse kar je bilo potrebno in v naši moči, vendar se ni izšlo. Bolezen je napredovala in takoj v začetku leta si odšel. Ne po naši volji, želji, ker mi nismo gospodarji življenja. Veš, dragi Tilen, tisti dan je bil tako težak, ampak nekako z obilo solz in nemoči, smo sprejeli, da je tako, glede na  hudo bolezen, najbolje.
Sedaj si s svojimi, sebi enakimi in vedno z nami. Tam pri Njemu si, tam kjer ni bolečine in trpljenja. Če imaš moč, blagoslavljaj nas, glej na nas.

SVOBODA ALI UJETOST



   Dejstvo, da že na svet pridemo z določeno dediščino in da smo brez svojega privoljenja postavljeni v določeno okolje nam odpira prvo življenjsko spoznanje; Važnejše je življenje sprejeti kot pa razumeti. Hkrati pa ta »sprejeti« vključuje naslednjo prvino, ki je spoznavati, uvideti naše lastno sodelovanje z življenjem in preoblikovanje lastne osebnosti. V partnerski odnos vstopamo v najrazličnejših leti, obdobjih, z še bolj različnimi željami, pričakovanji, hotenji. Tu je potreba po varnosti, sprejetosti, tudi svobodi. Velikokrat iščoč svojo sorodno dušo in še večkrat nepripravljeni. Vsak prinese v odnos svojo prtljago. Fizično in čustveno, katera je najpomembnejša. Tu so načini, vzorci, dejanja, načini, ki smo jih ponotranjili od staršev in ostale okolice. Začetki so ponavadi spodbudni. Ker pa partner ni več sam, z mamo ali očetom je potrebna korenita sprememba, če hoče da zveza laufa. Če le-te spremembe ni, tak partner v zvezi ni sposoben varne navezanosti, in zato nenehno beži v svoje svetove, aktivnosti, interese, delo, izogiba se tudi pogovorom o sebi, skriva, zaklepa sebe in predmete za komunikacijo. Tak ni svoboden in tudi drugemu ne daje svobode.
   Če mož ni odkrit z ženo, ali obratno, ga le-ta ne more spoznati. Bolj, ko se partnerja odkrivata drug drugemu, globlje spoznavata sama sebe in več si imata zaupati. Če partnerja drug drugemu zaupata, razkrivata svojo pravo podobo, svoja čustva, duševnost in telo. To pa počneta s pristno in odprto komunikacijo. Ljubezen med dvema se kaže na zelo različne načine a eden od teh je zagotovo zaupanje, saj se v tem kako globoko je in kako daleč seže, kaže medsebojna vdanost in rast svobode pri obeh.
   Oblikovanje kvalitetne partnerske zveze je zelo zapleten proces, zato se morata oba zavedati, kakšen je njun odnos, koliko in kaj si zaupata, koliko imata posluha eden za drugega in kakšni so njuni odzivi. Naša naklonjenost do drugega raste, kolikor več vemo o njem, tega pa ne znamo ali pa nočemo izkoristiti v odnosu. Mnogi se boje nasprotnega. Z distanco hočejo skriti svoje slabosti. Vendar neko vez oz.odnos lahko zelo utrdimo, če nam uspe drugemu priznati lastne negotovosti in strahove. Simpatija dobesedno pomeni sočutje, to pa se najbolj krepi, če drugemu zaupamo.
   Pomemben dejavnik za rast medsebojnega zaupanja je tudi čustvena inteligenca, kjer svoja negativna čustva (jeza, bes, mržnja, strah…)obrnemo v svojo korist. Pravi odnos je le iskanje ravnovesja, kompromisa med odvisnostjo in neodvisnostjo, bližino ali zadržanostjo. Od zibelke do groba se učimo živeti samostojno, vendar drug z drugim. Iskreno, svobodno.