Pisalo se je leto
2001 in
v tistih mesecih je moje pitje tako napredovalo, prišlo do take točke, da ni
bilo več obvladljivo. Razum, čustva, tuja pomoč, .. nič ni pomagalo. Alkohol je
dejansko vodil mene skozi dneve. Vrlin
sem imel na pretek, veljal za neustrašnega,
sposobnega, vendar je za rešitev iz tega pekla vedno zmanjkalo čisto kanček
volje, moči ali pa poguma. Še tisti redki dnevi ne pitja niso imeli nikakršne
teže, kvalitete, … ker so bili prepojeni od prej in tudi v pričakovanju
nadaljevanja. Da je bila agonija, je skromna beseda in takrat je bil na prvem
mestu alkohol, nato sosedi, družina, potem dolgo nič in jaz. Čustvena in tudi
že fizična razvalina od človeka. Dobesedno vse se je vrtelo okrog te pijače, …
kje dobiti, kje skriti, kako, … da bo dovolj, da ne zmanjka. Ja, to je bil
največji strah, da ostanem brez. Kako bom potem funkcioniral. V tistih, kao
najboljših dneh sem moral že v zgodnjih jutranjih urah krepko doliti, ker
drugače posla nebi zmogel. Delal neumnosti katerim ni mesta v besednjaku in
življenju. Kruto.
Dnevi tedna pred
soboto so bili peklenski. Vremensko in
osebnostno. Sedaj jasen pogled nazaj, mi da vedeti, da enostavno drugače ni
šlo, nisem zmogel, zato se ne obtožujem, še manj pribijam na križ. Enostavno,
vse anomalije so se stopnjevale, nalagale na vrh ledene gore, katere osnova je
bila globoko in široko utemeljena v ogromnem oceanu te »žlahtne kapljice« , ki
utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi itd . - kot pravi Prešeren. Norel sem
jaz, norelo je vse v meni, brez vsakršnega postanka. Kot bi vedel, da so to
zadnji dnevi dolgoletnega prekletstva.
Na viharni
četrtek je zgorela bližnja hiša – narava, višja sila je pokazala svojo moč. Tam
v prvih vrstah gasil, pomagal, … predvsem sebe in sebi. Še steklenico žganice
za popotnico dobil, za zasluge, za pogum, moč.
V soboto 21. se
je vreme uneslo, lepo sončno jutro, kt bi
nekaj obetalo. Zarana ves utrujen, že dobro podkrepljen oz. dolit, grem
z ostalimi domačimi na sosedin vrt pospravljati travo. Razdajal se vedno za
druge, v svojo korist dobrega imena in pridobljene pijače. Med delom tam, še
sedaj ne vem kaj me prešine, nagovori, razsvetli, .. in se izrazim; Dovolj je,
žena pelji me v bolnico! Presenečenje, šok vsesplošen. Na eni strani jaz ves
utrujen, sesut, kot kup nesreče. Kapituliral, poražen, nepodpisana predaja ? Na
drugi strani pa ženine besede .. spet ena izmed iger, manipulacij, igranje
žrtve in mamin sprašujoč pogled … le kako bomo sedaj ?? Oče je namreč umrl pred
dobrim letom.
Stroji, orodje
, vse je ostalo na parceli, kasneje,
popoldan to pripelje domov prijatelj. Z ženo spakirava najnujnejše, se
odpeljeva v ZD po napotnico in tja grede, še prijatelju na cesti povem … veš
odhajam v bolnico. Še sedaj ga vidim, ko mi pove, veš prav si se odločil,
srečno. V PBI so me 3-4 dni spravljali k sebi z vitamini, delirij stanja pa
blažili z Apaurini. Sledil, je čas, ko sem šel sam vase, izpraševal vest, se
obtoževal, gnjavil, delal samoinventure, bilance, … s pomočjo dveh knjig;
Štifterjeve – Prijatelju in Duvalove- Otrok ki se je igral z luno. Bili so zelo
težki dnevi notranjih bitk, pomešani z občutki krivde, sramu. Po drugi strani
pa spoznaval pomirjenost, olajšanje in vsak dan mi je bilo lažje, tako fizično
kot psihično. Namreč, boril sem se skor 18 let, bi rekel proti nevidnemu ali pa
vsaj proti prefinjenemu, zahrbtnemu sovražniku. Sedaj pa odvrgel veliko breme,
zadihal in začenjal se učiti živeti čist drugače. Vse je bilo novo.
Bolnico sem
zapustil na lastno željo po 10 dneh , fizično še šibek. Zdravniki in »soborci«
so zmajevali z glavami … češ, kmalu se boš vrnil, kmalu se vidimo. Saj u bistvu
se veliko niso zmotili, le da sem naslednje leto in pol, tri ure tedensko sedel
na terapevtskem oddelku in ne na bolniškem. Namreč prenehanje pitja je le prva
stopnica do treznega življenja. Nujno je spreminjati navade, poti,
razmišljanje, prekategorizirati dotedanjo družbo ipd. Vzporedno z četrtki sem
se kalil in uvajal na novo življenje z prijatelji na sobotni skupini AA. Ta
srečanja, druženje, mi je in mi še daje novega zagona, lepšega in lažjega
pogleda na preteklost, mi utrdila sedanjost in se rišejo smernice za pot
prihodnosti. Sprejel sem pomoč.
Ta zelo , v vseh
smislih, draga preizkušnja je prerastla v izkušnjo, na katero nisem ravno ponosen,
sem pa vesel za prej prehojeno trnovo
pot pitja in potem, ker sedaj vse drugače gledam nase, na ljudi, svet. Sedaj
sem jaz na prvem mestu, nato družina, delo, kak prijatelj, nato dolgo nič, pa
potem vse ostalo. Danes vem, da mi ni potrebe piti, ne za zdravje, voljo, moč,
družbo , .. ne za nič. Imam vse to.
In lahko z
gotovostjo rečem, da je ta današnji dan
obletnica rojstva. Tri imam. Telesno rojstvo, prometno nesrečo z po čudežu
preživetvenim izzidom in to novo rojstvo 21. julija 2001.
Je pa sedaj na
mestu zahvala vsem, kateri so mi na tej poti kakorkoli pomagali, stali ob
strani, me spodbujali- tudi z metanjem polen in kamenja. Skratka vsak ima svoj
doprinos.
Posebno zahvalo
pa namenjam ženi Nataši, mojim otrokom , ljudem v belem in
nenazadnje prijateljem pri AA.
0 komentarji:
Objavite komentar