TA ČAS, NAŠ ČAS

       Kaj se je zgodilo z nami , s človekom ............ Vse bolj se zapiramo vase, z rokami prekrižanimi na prsih, nezavedno odganjamo ljudi od sebe. Kot da smo pozabili, da je tudi naša bit del skupnosti., ki je na nek način povezana. Prevečkrat pozabljamo, da če trpi eden, to občutimo vsi. Pomislimo na svoje bližnje,na svojo družino, pred katerimi težko skrijemo bolečino, veselje, žalost, trpljenje in osamljenost. A dejstvo je, da ljudje postajamo čedalje bolj osamljeni in zavoljo tega velikokrat životarimo. Pa vendar, kdo je dejansko kriv za našo osamljenost, ki ima zagotovo več obrazov?  Res je, da vsakdo potrebuje trenutek samote, prostor zase, da se odmakne od okolice, ki ga izčrpava. 

   Samota je odlična priložnost za nabiranje energije, povrnitev zbranosti, refleksijo o samem sebi. Če je dandanes, v tem stoletju, tukaj in sedaj, ob poplavi družabnih omrežij osamljenosti preveč, je samote premalo ! Kot, da se ne znamo ustaviti in vzpostaviti konstruktivnega dialoga sami s seboj, določiti lastne smernice in začutiti svoje lastne , nujne potrebe. 

    Za nami so prazniki, ko s(m)o , nekateri bolj, začutili osamljenost. Žal praznični čas zbuja spomine in ustvarja nasprotje med tem, kar čutimo v sebi in okolico. Občutek da smo sami, je toliko večji, če smo v družbi ljudi, ki  kažejo nepopisno zadovoljstvo, so glasni, rajajo in so srečni. A tudi ta sreča je lahko videz, maska. Pa vendar nič manj ne boli.  Žebelj v krsto zabijejo še številni filmi, glasba, .. polnih podob in sporočil, popolnih družin, idilike, romantike in srečnih koncev.  

   Morda je ravno začetek leta, čeprav ga krasi “zlovešča” trinajstica, danes je pa še trinajsti dan, priložnost za preobrat, za “tveganje”, da začnemo na svet gledati z drugačnimi očmi, s pozitivno mislijo, tako nase, kot na okolico. Da se v družbi, krogu svoje družine in prijateljev vidimo koristne in enakopravne. Morda je pa najpomembneje to, da nam uspe najti svojo vizijo, ki jo postavimo na svojo pot, kot majčken, jasen cilj.    Pa srečno !

POGUBA

      Alkoholizem je težka bolezen ki prizadane vso družino in okolico. V družini kjer je prisoten alkohol je kaos. Strah pred vsem in vsakomur. Sram pred tem da bi kdo izvedel. Psihično, spolno, verbalno nasilje. Nestabilnost. Nepredvidljivost. Najbolj so prizadeti otroci.
      Otrok se uči o svetu v svoji družini. Starši mu dajo vzgled in informacije o življenju. V matični družini se otrok nauči kako živeti. Vse kar tam vidi, čuti in občuti, vzame kot normalno in prav. To je zanj življenje. Tam se nauči kako komunicirati, reševati probleme, skrbeti zase, se veseliti, ljubiti, živeti. Tam spozna svojo vrednost.
     V družini kjer je alkoholik se vsa družina ukvarja z alkoholikom, otroci pa so odrinjeni na rob. Ustvarijo si popačene podobe o svetu, predvsem pa o sebi. Zato se le stežka prebijajo skozi življenje, ne vede zakaj. Tipični otrok alkoholika je negotov, ima nizko samozavest, občutek osamljenosti, brezizhodnosti, stiske, ljudje ga vedno znova zapuščajo, zlorabljajo. Čuti da nikamor ne spada, da ga nihče nima rad in misli da je z njim nekaj narobe. Ima težave v intimnih razmerjih, odvisen je od odnosov, ter velikokrat tudi od drugih substanc. Zapleta se z problematičnimi in nasilnimi ljudmi, kjer podoživlja svoje otroštvo, saj je to spoznal kot normalno. Vztraja v bolnih odnosih, kjer hoče dobiti tisto, česar ni dobil v svoji matični družini. Počuti se kot žrtev. Potrebuje pomoč, ne glede na to koliko je star.
     Program 12-korakov, Al-Anon, AA, daje upanje. Pomaga ponovno odrasti in se naučiti živeti to življenje kot zdrava, samostojna oseba. Začenjajo se dogajati  čudeži, ko stopiš na pot 12-ih korakov.

ČAS V ODNOSU

    Toliko je govora o politiki, gospodarstvu, športu, glasbi, službah, … pa v vsej tej naglici in poplavi dela ter informacij, kdaj zares pomislimo o nas samih, bližnjih, o odnosu, zvezah ? Velikokrat ostane le pri  besedah sočutja, ljubezni, spoštovanja…. . Kaj pa sploh to v praksi je ? Kako živimo, da gre v slo. vsak tretji zakon narazen, vsaka druga zveza pa razpade. Nato pa pod krinko samoprevare … poskrbeti moram zase in otroke, trpijo vsi.

Iz tega vidika sem zbral nekaj praktičnih dejavnikov, ki zmorejo kar zamajati, ali pa utrditi zveze. V večih točkah se najdemo, bolj se je potrebno zamisliti.

1. Družina in prijatelji

Družina in  prijatelji predstavljajo velik del našega življenja – in to že od nekdaj, še preden smo se spoznali. Slabi odnosi z družino in prijatelji naše boljše ali slabše polovice lahko torej poskrbijo za kar nekaj trenja v  razmerju ali pa  zvezo celo pripeljejo do konca.

Seveda razumemo, da smo ljudje različni in da vam vsi preprosto ne morejo biti všeč – še posebej njena najboljša prijateljica, ki je včasih prava kokoš, ali njegova mama, ki vas vedno uči, kako pospraviti stanovanje – a zavoljo  razmerja se splača potruditi in poskrbeti, da bomo z njenimi ali njegovimi najbližjimi vsaj vljudni in se z njimi ne bomo po nepotrebnem zapletali v konflikte.

2. Stres

V prvi fazi  razmerja se nam bo morda zdelo, da smo kot par skriti v nekakšen ovoju ljubezni – in  nič ne more ločiti ali spreti. A resnični svet žal deluje nekoliko drugače in kaj kmalu se začnemo spopadati tudi s stresnimi situacijami, ki zadevajo le enega izmed vaju, sploh ko pridejo otroci.

Skoraj zagotovo se  vsaj enkrat spopadamo s stresno situacijo s področja financ,  večkrat se spremo glede gospodinjskih opravil,  vzrok sporov pa so lahko tudi pretekla razmerja.

Tem konfliktom se je pravzaprav težko izogniti, zato je morda najbolje, da se čim prej postavimo na realna tla in lotimo konstruktivnega reševanja  težav.

3. Zasledovalci, iskalci

Par pomeni dve osebi – če pa se v  razmerje vztrajno vklaplja še tretja, se to najverjetneje ne bo končalo dobro. Ima eden  malo preveč dobrega prijatelja ali prijateljico nasprotnega spola? Ali pa gre morda celo za bivšega partnerja ali partnerko? To lahko kaj hitro načne  razmerje, zato se  priporoča stvari ustaviti, predno bo prepozno.

Kako? Zasledovalcu ali zasledovalki jasno povedati, da ni potrebe po tovrstnosti, pri tem pa ne biti preveč vljuden, saj se v tem primeru lahko zgodi, da sporočilo ne bo dovolj jasno razumljeno.

4. Nadležne navade

Nihče ni popoln – in to zagotovo velja tudi za  partnerja, kajne? Nekatere neprijetne navade vas sčasoma začnejo vse bolj motiti, čeprav gre za stvari, ki pravzaprav sploh niso pomembne. Vaš življenjski sopotnik nenehno pušča odprto zobno pasto? Izbranka za naš okus nosi preveč ličil? …  Vse to so malenkosti, ki  sčasoma lahko začnejo presedati.

Ne pustimo, da bi takšne malenkosti zagrenile  razmerje – če  gre nekaj na živce, je  najbolje, da se to jasno pove. Če bomo imeli srečo, bo partner z nadležnim početjem prenehal, v nasprotnem primeru pa se bo sprostilo vsaj nekaj negativne energije in zamere ne bomo nabirali v sebi, kjer bi eksplodirala v najmanj primernem trenutku.

5. Preveč udobja

Razumljivo je, da smo s časom nekako čedalje bolj povezani in vse bolj navajeni en na drugega, to pa s seboj prinaša tudi več, včasih kar preveč udobja. Napr. V začetku zveze ona namreč niti v sanjah ne bi dopustila, da bi jo partner zalotil nedepilirano, on pa se v posteljo nikdar ne bi odpravil neumit.

A čas prinese marsikaj in pride do nezdrave sproščenosti. Sproščenost sama po sebi seveda ni nič slabega, ravno nasprotno, a ko ta preraste v zapuščenost, ki se ji pridruži še rutina, je zveza na slabi poti. Zato je fajn pravočasno poskrbeti, da ne bomo en drugemu postali le sostanovalci v stilu dveh prijateljev.

6. Povsem različni cilji

Ljudje smo različni, prav tako različni pa so tudi naši cilji. Seveda ni nič narobe s tem, da imamo nekoliko različne poglede na življenje in tudi različne cilje, a če so cilji enega v popolnem nasprotju s cilji drugega, to lahko hitro pripelje do težav v razmerju.

Če si ona denimo želi družine, on pa predvsem kariere, se zveza najverjetneje ne bo obnesla – enako pa velja tudi v primeru, da on raje ostaja doma, ona pa bi rada življenje izkoristila do zadnjega trenutka. Kaj kmalu bosta  življenji vse bolj ločeni, kar zagotovo ni dober temelj za razmerje.

Rešitev je pravzaprav le kompromis, pa še to le v primeru, da je za to obojestranska pripravljenost in da je kompromis sploh mogoč – če se bo eden zaradi drugega moral odreči svojim željam in ciljem, to na dolgi rok zagotovo ne bo dobro.

7. Preteklost

Razen če smo se pravkar rodili, je za nami zagotovo že kar nekaj preteklosti, kar je seveda povsem razumljivo. Prav tako razumljivo je tudi, da se želimo iz svoje preteklosti in predvsem napak, ki smo jih  storili v njej, nekaj naučiti – precej manj razumljivo pa je, če živimo v preteklosti in svoje sedanje razmerje nenehno primerjamo s prejšnjimi.

Enako velja tudi za obstoječe razmerje. Je eden  v prvi fazi  poznanstva storil kakšno napako? Če bomo ta spodrsljaj pogrevali ob vsakem prepiru, se  zvezi ne piše nič dobrega. Če smo se namreč odločili, da neko napako oprostimo, jo skušajmo tudi pozabiti – ali pa je vsaj je omenjajmo ob vsaki priložnosti. Le tako se bo razmerje lahko osredotočilo na prihodnost, kar je tudi edina pravilna odločitev.

8. Spolnost

Katera  naj ne postane rutina in nekaj samo po sebi umevnega. Razvijajmo, negujmo to področje, ki daje težo zvezi. Spolnost sama po sebi ni poglavitni dejavnik za dober odnos, je pa eden od ključnih .

 Prisluhnimo sebi, partnerju, svojim in potrebam drugega. Usklajujmo iščimo prave poti ali alternative, katere naj bodo v veselje obema. Ne odrivajmo tega na stranski tir, kot nekaj drugotnega. Spolnost je čudovito področje s katerim se mogoče ne izgubi veliko, pridobi pa ogromno.

9. Preveč ali premalo samostojnosti

Gre za eno izmed najpogostejših težav v razmerjih, saj se nemalokrat zgodi, da je eden izmed partnerjev preveč ali pa premalo samostojen. Premalo samostojnosti seveda prinaša številne težave, saj se drugemu partnerju pogosto zdi, da ga njegova boljša ali slabša polovica kar nekako duši.

A tudi preveč samostojnosti ni vedno dobro, saj drugi partner hitro dobi občutek, da se ga pravzaprav ne potrebuje in da nima nobene pomembnejše vloge. Poiskati pravo ravnotežje na lestvici samostojnosti je včasih zelo težko, a z malo truda in veliko komunikacije  bo zagotovo uspelo

NASILJE

    Časi so kakršni so, prisega ter spodbuja se ljubezen, prijaznost, ...  vse več pa je nasilja. V šoli, na delovnem mestu, doma, na ulici in jaz mislim, da je za nasilneža značilno, da ima zelo nizko samozaupanje in da živi pod stresom. Boji se, da bi mu drugi ljudje vzeli moč, zato jih zavrača. Nasilno vedenje je obrambna reakcija, saj z njim nasilnež skriva svojo lastno bedo. Strah in grozo vzbuja pri drugih ljudeh, sam pa daje s svojo predrznostjo vtis, da se ničesar ne boji. Nenehno išče različne načine, ki bi ji omogočili s pomočjo sile narediti vtis na druge ljudi in hkrati doseči želene cilje.              

     Nasilnež vidi v resnici povsod nevarnosti. Zdi se mu, da ga ljudje napadajo. Svojo nasilnost opraviči kot odgovor na “napade” drugih, saj meni, da ima pravico do samoobrambe. Nasilnež je maščevalen, ne spoštuje meja in se nikoli ne umakne pred konflikti. Konflikte povzroča sam ter jih še dodatno poglablja z uničujočo nasilnostjo, s čimer spravlja ljudi v stresno situacijo. Nasilnež ljudi s svojim vedenjem in odnosom do njih, prizadane. Do njih je ironičen in nasilen, vse skupaj pa pripomore k ustvarjanju sovražnega vzdušja in k pridobivanju sovražnikov. Nihče si ne želi nasilnega človeka za svojega prijatelja, zato se ljudje prenehajo zanimati zanj, ne poslušajo ga več in na splošno ne iščejo stikov z njim. Nasilnež tako izgublja zaupanje in ugled. Ljudje se ga bojijo. Nihče se ga ne upa razjeziti z nasprotovanjem njegovim odločitvam ali s posredovanjem slabih novic. Laskaju mu. 

   Dolgoročno gledano ostane nasilnež oseba brez informacij, saj se pričnejo različni dogodki odvijati mimo njegove vednosti. Trpi zaradi osamljenosti in občutka prikrajšanosti, kar prispeva k še večji nasilnosti. Nekateri  se nasilnežu zoperstavijo z nasilnostjo, kar povzroči pri njem občutek, da je nasilja vedno več ter da postaja možnost fizičnega obračuna neizogibna. Zaradi svojega vedenja, nesposobnosti molčanja, poslušanja in dopustitve, da stvari minejo same od sebe, se stanje dramatično poslabša. 

   Nasilnež ni pripravljen spremeniti svojega vedenja, saj mu  tako vedenje omogoča uspeh. Manipulacija !  Žrtve močno prizadane, povzroči jim travme in trpljenje. Ob tem se ne počuti več ogroženega ter občuti olajšanje .  In to je dobesedno obsedeno stanje,  abota- norost , začarani krog, kjer je rutina, nagon po preživetju, daleč od sprejemljivih čustvovanj.  Kaj s takim ? Molit za njega, da uvidi problem, vse drugo je prelaganje odgovornosti, kot prelaganje jabolk. Na koncu vedno ostane ena gajbica izpraznjena. Dokler priznanja ni, naj nasilnež ima kar želi.