Subscribe:

torek, 28. januar 2014

PISMO SINU



    Dragi sin, želim da veš !  Mnogim sem že namenjal besede ob slovesu, odhodu,  ..   v spomin, izpoved, zahvalo in ja težko so mi šle, te pa še posebno. Nobeno slovo ni lahko, četudi je pričakovano. Poslavljal se že od staršev, prijateljev, stanovskih kolegov, … in takrat se kar odpre razmišljanje o smislu življenja, o našem poslanstvu in o kakovosti medčloveških odnosov.
    Nekje sem prebral trditev, da Bog tudi po krivih črtah piše ravno in zadnji ponedeljek , prvega meseca leta,  v Parku zvončkov  še eno slovo, še ena pot. Pot med nami in zvezdico tam daleč, a ob enem tako pristno blizu. Tu.   Nam nedoumljivo, a Bog že ve v čem je pomen  tvojega odhoda. Božja pota niso naša pota, beremo v Svetem pismu.
     Od nekdaj je bila želja za več otrok in čeprav nisi bil načrtovan, smo se razveselili modre črtice in plusa. Veselili se vsi novega življenja, ki je začelo rasti in se razvijati. Vsi in vse v pričakovanju. Že v prvih začetkih si znal povezati nas, narediti bolj domače, prijetnejše, a tudi skrb in delovno vnemo si povečal. Mamica ti pričela kvačkati lepo modro odejico, prostorsko smo usklajevali, se angažirali počasi v nabavi vsega potrebnega. Prav prijetno je bilo in z veseljem smo delili to radostno novico, neozirajoč se drugače misleče. Živeli, dihali skupaj. Navdušeno spremljali tvojo rast iz tedna v teden, sestrici sta te videli na UZ, z začetki premikanja v trebuhu pa si res ustvaril še pristnejšo povezavo.
     Mesec dni pred odhodom k Njemu si zbolel. Upali smo, da ni hudega, da je pomota, da boš čez par mesecev zajokal in ugledal luč sveta. V iskreni želji po novem življenju v tvoje in naše dobro, smo se trudili še naprej, naredili vse kar je bilo potrebno in v naši moči, vendar se ni izšlo. Bolezen je napredovala in takoj v začetku leta si odšel. Ne po naši volji, želji, ker mi nismo gospodarji življenja. Veš, dragi Tilen, tisti dan je bil tako težak, ampak nekako z obilo solz in nemoči, smo sprejeli, da je tako, glede na  hudo bolezen, najbolje.
Sedaj si s svojimi, sebi enakimi in vedno z nami. Tam pri Njemu si, tam kjer ni bolečine in trpljenja. Če imaš moč, blagoslavljaj nas, glej na nas.

SVOBODA ALI UJETOST



   Dejstvo, da že na svet pridemo z določeno dediščino in da smo brez svojega privoljenja postavljeni v določeno okolje nam odpira prvo življenjsko spoznanje; Važnejše je življenje sprejeti kot pa razumeti. Hkrati pa ta »sprejeti« vključuje naslednjo prvino, ki je spoznavati, uvideti naše lastno sodelovanje z življenjem in preoblikovanje lastne osebnosti. V partnerski odnos vstopamo v najrazličnejših leti, obdobjih, z še bolj različnimi željami, pričakovanji, hotenji. Tu je potreba po varnosti, sprejetosti, tudi svobodi. Velikokrat iščoč svojo sorodno dušo in še večkrat nepripravljeni. Vsak prinese v odnos svojo prtljago. Fizično in čustveno, katera je najpomembnejša. Tu so načini, vzorci, dejanja, načini, ki smo jih ponotranjili od staršev in ostale okolice. Začetki so ponavadi spodbudni. Ker pa partner ni več sam, z mamo ali očetom je potrebna korenita sprememba, če hoče da zveza laufa. Če le-te spremembe ni, tak partner v zvezi ni sposoben varne navezanosti, in zato nenehno beži v svoje svetove, aktivnosti, interese, delo, izogiba se tudi pogovorom o sebi, skriva, zaklepa sebe in predmete za komunikacijo. Tak ni svoboden in tudi drugemu ne daje svobode.
   Če mož ni odkrit z ženo, ali obratno, ga le-ta ne more spoznati. Bolj, ko se partnerja odkrivata drug drugemu, globlje spoznavata sama sebe in več si imata zaupati. Če partnerja drug drugemu zaupata, razkrivata svojo pravo podobo, svoja čustva, duševnost in telo. To pa počneta s pristno in odprto komunikacijo. Ljubezen med dvema se kaže na zelo različne načine a eden od teh je zagotovo zaupanje, saj se v tem kako globoko je in kako daleč seže, kaže medsebojna vdanost in rast svobode pri obeh.
   Oblikovanje kvalitetne partnerske zveze je zelo zapleten proces, zato se morata oba zavedati, kakšen je njun odnos, koliko in kaj si zaupata, koliko imata posluha eden za drugega in kakšni so njuni odzivi. Naša naklonjenost do drugega raste, kolikor več vemo o njem, tega pa ne znamo ali pa nočemo izkoristiti v odnosu. Mnogi se boje nasprotnega. Z distanco hočejo skriti svoje slabosti. Vendar neko vez oz.odnos lahko zelo utrdimo, če nam uspe drugemu priznati lastne negotovosti in strahove. Simpatija dobesedno pomeni sočutje, to pa se najbolj krepi, če drugemu zaupamo.
   Pomemben dejavnik za rast medsebojnega zaupanja je tudi čustvena inteligenca, kjer svoja negativna čustva (jeza, bes, mržnja, strah…)obrnemo v svojo korist. Pravi odnos je le iskanje ravnovesja, kompromisa med odvisnostjo in neodvisnostjo, bližino ali zadržanostjo. Od zibelke do groba se učimo živeti samostojno, vendar drug z drugim. Iskreno, svobodno.

sobota, 20. julij 2013

ZAVOLJO SAMEGA SEBE



       Pisalo se je leto 2001 in v tistih mesecih je moje pitje tako napredovalo, prišlo do take točke, da ni bilo več obvladljivo. Razum, čustva, tuja pomoč, .. nič ni pomagalo. Alkohol je dejansko vodil mene skozi dneve. Vrlin  sem imel na pretek, veljal za  neustrašnega, sposobnega, vendar je za rešitev iz tega pekla vedno zmanjkalo čisto kanček volje, moči ali pa poguma. Še tisti redki dnevi ne pitja niso imeli nikakršne teže, kvalitete, … ker so bili prepojeni od prej in tudi v pričakovanju nadaljevanja. Da je bila agonija, je skromna beseda in takrat je bil na prvem mestu alkohol, nato sosedi, družina, potem dolgo nič in jaz. Čustvena in tudi že fizična razvalina od človeka. Dobesedno vse se je vrtelo okrog te pijače, … kje dobiti, kje skriti, kako, … da bo dovolj, da ne zmanjka. Ja, to je bil največji strah, da ostanem brez. Kako bom potem funkcioniral. V tistih, kao najboljših dneh sem moral že v zgodnjih jutranjih urah krepko doliti, ker drugače posla nebi zmogel. Delal neumnosti katerim ni mesta v besednjaku in življenju. Kruto.
     Dnevi tedna pred soboto  so bili peklenski. Vremensko in osebnostno. Sedaj jasen pogled nazaj, mi da vedeti, da enostavno drugače ni šlo, nisem zmogel, zato se ne obtožujem, še manj pribijam na križ. Enostavno, vse anomalije so se stopnjevale, nalagale na vrh ledene gore, katere osnova je bila globoko in široko utemeljena v ogromnem oceanu te »žlahtne kapljice« , ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi itd . - kot pravi Prešeren. Norel sem jaz, norelo je vse v meni, brez vsakršnega postanka. Kot bi vedel, da so to zadnji dnevi dolgoletnega prekletstva.
Na viharni četrtek je zgorela bližnja hiša – narava, višja sila je pokazala svojo moč. Tam v prvih vrstah gasil, pomagal, … predvsem sebe in sebi. Še steklenico žganice za popotnico dobil, za zasluge, za pogum, moč.
V soboto 21. se je vreme uneslo, lepo sončno jutro, kt bi  nekaj obetalo. Zarana ves utrujen, že dobro podkrepljen oz. dolit, grem z ostalimi domačimi na sosedin vrt pospravljati travo. Razdajal se vedno za druge, v svojo korist dobrega imena in pridobljene pijače. Med delom tam, še sedaj ne vem kaj me prešine, nagovori, razsvetli, .. in se izrazim; Dovolj je, žena pelji me v bolnico! Presenečenje, šok vsesplošen. Na eni strani jaz ves utrujen, sesut, kot kup nesreče. Kapituliral, poražen, nepodpisana predaja ? Na drugi strani pa ženine besede .. spet ena izmed iger, manipulacij, igranje žrtve in mamin sprašujoč pogled … le kako bomo sedaj ?? Oče je namreč umrl pred dobrim letom.
      Stroji, orodje ,  vse je ostalo na parceli, kasneje, popoldan to pripelje domov prijatelj. Z ženo spakirava najnujnejše, se odpeljeva v ZD po napotnico in tja grede, še prijatelju na cesti povem … veš odhajam v bolnico. Še sedaj ga vidim, ko mi pove, veš prav si se odločil, srečno. V PBI so me 3-4 dni spravljali k sebi z vitamini, delirij stanja pa blažili z Apaurini. Sledil, je čas, ko sem šel sam vase, izpraševal vest, se obtoževal, gnjavil, delal samoinventure, bilance, … s pomočjo dveh knjig; Štifterjeve – Prijatelju in Duvalove- Otrok ki se je igral z luno. Bili so zelo težki dnevi notranjih bitk, pomešani z občutki krivde, sramu. Po drugi strani pa spoznaval pomirjenost, olajšanje in vsak dan mi je bilo lažje, tako fizično kot psihično. Namreč, boril sem se skor 18 let, bi rekel proti nevidnemu ali pa vsaj proti prefinjenemu, zahrbtnemu sovražniku. Sedaj pa odvrgel veliko breme, zadihal in začenjal se učiti živeti čist drugače. Vse je bilo novo.
     Bolnico sem zapustil na lastno željo po 10 dneh , fizično še šibek. Zdravniki in »soborci« so zmajevali z glavami … češ, kmalu se boš vrnil, kmalu se vidimo. Saj u bistvu se veliko niso zmotili, le da sem naslednje leto in pol, tri ure tedensko sedel na terapevtskem oddelku in ne na bolniškem. Namreč prenehanje pitja je le prva stopnica do treznega življenja. Nujno je spreminjati navade, poti, razmišljanje, prekategorizirati dotedanjo družbo ipd. Vzporedno z četrtki sem se kalil in uvajal na novo življenje z prijatelji na sobotni skupini AA. Ta srečanja, druženje, mi je in mi še daje novega zagona, lepšega in lažjega pogleda na preteklost, mi utrdila sedanjost in se rišejo smernice za pot prihodnosti. Sprejel sem pomoč.
Ta zelo , v vseh smislih, draga preizkušnja je prerastla v izkušnjo, na katero nisem ravno ponosen, sem pa vesel za prej  prehojeno trnovo pot pitja in potem, ker sedaj vse drugače gledam nase, na ljudi, svet. Sedaj sem jaz na prvem mestu, nato družina, delo, kak prijatelj, nato dolgo nič, pa potem vse ostalo. Danes vem, da mi ni potrebe piti, ne za zdravje, voljo, moč, družbo , .. ne za nič. Imam vse to.
In lahko z gotovostjo rečem, da  je ta današnji dan obletnica rojstva. Tri imam. Telesno rojstvo, prometno nesrečo z po čudežu preživetvenim izzidom in to novo rojstvo 21. julija 2001.
Je pa sedaj na mestu zahvala vsem, kateri so mi na tej poti kakorkoli pomagali, stali ob strani, me spodbujali- tudi z metanjem polen in kamenja. Skratka vsak ima svoj doprinos.
      Posebno zahvalo pa namenjam  ženi  Nataši, mojim otrokom , ljudem v belem in nenazadnje prijateljem  pri AA.

sreda, 17. julij 2013

STRES


Dandanes je tolk govora o stresu in že mlade, celo otroke slišimo ... ponavadi povzamejo po nas, ... sem tolk živčen, sem v stresu, ... Torej stres je naš fiziološki, psihološki in vedenjski odziv  na  spremembo, ponavadi potencialno ogroženost ali škodljivost,  ki se ji moramo prilagoditi .  Stres je lahko pozitiven, če doživljamo spremembe kot  izziv, kot nek običajnega kar nam pride na pot. Škodljiv in zdravju nevaren pa je takrat, ko imamo občutek, da zahteve okolja presegajo naše zmožnosti. Pazi .. občutek, ki pa ni nujno da se ujema z resnično situacijo. Kadar se znajdemo v potencialno nevarni situaciji, naše telo reagira tako, da se pripravi na odziv v obliki borbe ali bega kot pri naših prednikih ali živalih. Dihanje postane hitrejše in plitvejše, Mišice se krčijo, prebava  upočasni. Potenje, ki ima neprijeten vonj, se poveča.  Kt pripravljeni na boj Sprosti se adrenalin in noradrenalin. Ker pa danes človek ne more bežati ali se boriti kot v preteklosti, ali pa tudi ni potrebe je to stanje organizma nam v škodo. To pa še posebno, če to, nekako ogroženost, nemoč občutimo dlje časa in se telo ne uspe povrniti v prejšnje stanje. Daljša obdobja stresa lahko vodijo v kronično izčrpanost ali bolezen. Telo človeka, ki je stalno v stresu je obremenjeno in mu  slabi imunski siste

Telesni znaki stresa
Povečan srčni utrip, visok krvni pritisk, težave z dihanjem, težave s požiranjem,
občutek slabosti,  napete, skrčene mišice, zmanjšana odpornost, navali vročine in mraza, potenje, zardevanje, suha koža, zbadanje v mišicah, siljenje na bruhanje...

Vedenjski znaki stresa
Nespečnost,  zbujanje, čustveni izbruhi, izguba apetita ali pretirano jedenje, pretirano kajenje, pitje alkohola, izogibanje določeni situacijam, brezbrižnost.

Spremembe mišljenja
 Nezmožnost koncentracije, neodločnost, pozabljivost, pretirana občutljivost na kritiko, negativne samokritične misli, sprevržene misli, samoobtoževanje.

 Spremembe čustvovanja
 Anksioznost (tesnobnost, živčnost, napetost, strahovi, fobije, panika), depresija
(žalost, pomanjkanje samospoštovanja, apatija, utrujenost), potrtost,osamljenost,
občutki krivde in sramu..

 Stresnost neke situacije ali dogodka ni za vse ljudi enaka. Vsak ima drugačno opremljenost  in s tem tudi drugačna “očala”.  Določen dogodek je lahko za nekoga stresor, za drugega pa dobrodošla spodbuda v življenju. (Ne)dovzetnost za stres določajo naša osebnost  starost,  izkušnje, vrednote, prepričanja, okoliščine v katerih se pojavimo, ter širše in ožje okolje v katerem živimo. Veliko vlogo pri vplivanju stresa ima življenska in miselna naravnanost , trdnost in kakovost medsebojnih odnosov z ljudmi, ki nas obdajajo.

 In se sprašujemo kaj naj sedaj s tem stresom, kjer ponavadi saniramo le posledice s kakšnim res odhodom, ki je beg in ni rešitev. Zakoplemo se v kakšne knjige, skupine, sekte. Meditiramo in poslušamo kvazi prenovitelje, brez resničnih osebnih izkušenj,  ki nam iz naslonjačev in knjig pridigajo.
Ker se vse začne v naših mislih bomo na dogodke, situacije, osebe ali predmete, ki jih imenujemo stresorji, spremenili pogled. Ker ta dosedanji nas je pripeljal do tu in ni fajn. Nekaj bomo odpisali, drugemu dali večji pomen, nekateremu manjšega ali ničnega. Ne bomo dopustili, da se v nedogled maje naše ravnovesje. V zdrave meje bomo dvignili  samozavest, samopodobo. Skratka vse … misli, besede, dejanja,  kontra kot do sedaj.

Pač naše misli nas določajo. Le-te se prezrcalijo v čustva  in  dejanja.

nedelja, 13. januar 2013

TA ČAS, NAŠ ČAS


       Kaj se je zgodilo z nami , s človekom ............ Vse bolj se zapiramo vase, z rokami prekrižanimi na prsih, nezavedno odganjamo ljudi od sebe. Kot da smo pozabili, da je tudi naša bit del skupnosti., ki je na nek način povezana. Prevečkrat pozabljamo, da če trpi eden, to občutimo vsi. Pomislimo na svoje bližnje,na svojo družino, pred katerimi težko skrijemo bolečino, veselje, žalost, trpljenje in osamljenost. A dejstvo je, da ljudje postajamo čedalje bolj osamljeni in zavoljo tega velikokrat životarimo. Pa vendar, kdo je dejansko kriv za našo osamljenost, ki ima zagotovo več obrazov?  Res je, da vsakdo potrebuje trenutek samote, prostor zase, da se odmakne od okolice, ki ga izčrpava. 
   Samota je odlična priložnost za nabiranje energije, povrnitev zbranosti, refleksijo o samem sebi. Če je dandanes, v tem stoletju, tukaj in sedaj, ob poplavi družabnih omrežij osamljenosti preveč, je samote premalo ! Kot, da se ne znamo ustaviti in vzpostaviti konstruktivnega dialoga sami s seboj, določiti lastne smernice in začutiti svoje lastne , nujne potrebe. 
    Za nami so prazniki, ko s(m)o , nekateri bolj, začutili osamljenost. Žal praznični čas zbuja spomine in ustvarja nasprotje med tem, kar čutimo v sebi in okolico. Občutek da smo sami, je toliko večji, če smo v družbi ljudi, ki  kažejo nepopisno zadovoljstvo, so glasni, rajajo in so srečni. A tudi ta sreča je lahko videz, maska. Pa vendar nič manj ne boli.  Žebelj v krsto zabijejo še številni filmi, glasba, .. polnih podob in sporočil, popolnih družin, idilike, romantike in srečnih koncev.  
   Morda je ravno začetek leta, čeprav ga krasi “zlovešča” trinajstica, danes je pa še trinajsti dan, priložnost za preobrat, za “tveganje”, da začnemo na svet gledati z drugačnimi očmi, s pozitivno mislijo, tako nase, kot na okolico. Da se v družbi, krogu svoje družine in prijateljev vidimo koristne in enakopravne. Morda je pa najpomembneje to, da nam uspe najti svojo vizijo, ki jo postavimo na svojo pot, kot majčken, jasen cilj.    Pa srečno !

torek, 08. januar 2013

POGUBA

      Alkoholizem je težka bolezen ki prizadane vso družino in okolico. V družini kjer je prisoten alkohol je kaos. Strah pred vsem in vsakomur. Sram pred tem da bi kdo izvedel. Psihično, spolno, verbalno nasilje. Nestabilnost. Nepredvidljivost. Najbolj so prizadeti otroci.
      Otrok se uči o svetu v svoji družini. Starši mu dajo vzgled in informacije o življenju. V matični družini se otrok nauči kako živeti. Vse kar tam vidi, čuti in občuti, vzame kot normalno in prav. To je zanj življenje. Tam se nauči kako komunicirati, reševati probleme, skrbeti zase, se veseliti, ljubiti, živeti. Tam spozna svojo vrednost.
     V družini kjer je alkoholik se vsa družina ukvarja z alkoholikom, otroci pa so odrinjeni na rob. Ustvarijo si popačene podobe o svetu, predvsem pa o sebi. Zato se le stežka prebijajo skozi življenje, ne vede zakaj. Tipični otrok alkoholika je negotov, ima nizko samozavest, občutek osamljenosti, brezizhodnosti, stiske, ljudje ga vedno znova zapuščajo, zlorabljajo. Čuti da nikamor ne spada, da ga nihče nima rad in misli da je z njim nekaj narobe. Ima težave v intimnih razmerjih, odvisen je od odnosov, ter velikokrat tudi od drugih substanc. Zapleta se z problematičnimi in nasilnimi ljudmi, kjer podoživlja svoje otroštvo, saj je to spoznal kot normalno. Vztraja v bolnih odnosih, kjer hoče dobiti tisto, česar ni dobil v svoji matični družini. Počuti se kot žrtev. Potrebuje pomoč, ne glede na to koliko je star.
     Program 12-korakov, Al-Anon, AA, daje upanje. Pomaga ponovno odrasti in se naučiti živeti to življenje kot zdrava, samostojna oseba. Začenjajo se dogajati  čudeži, ko stopiš na pot 12-ih korakov.

ponedeljek, 07. januar 2013

ČAS V ODNOSU



    Toliko je govora o politiki, gospodarstvu, športu, glasbi, službah, … pa v vsej tej naglici in poplavi dela ter informacij, kdaj zares pomislimo o nas samih, bližnjih, o odnosu, zvezah ? Velikokrat ostane le pri  besedah sočutja, ljubezni, spoštovanja…. . Kaj pa sploh to v praksi je ? Kako živimo, da gre v slo. vsak tretji zakon narazen, vsaka druga zveza pa razpade. Nato pa pod krinko samoprevare … poskrbeti moram zase in otroke, trpijo vsi.
Iz tega vidika sem zbral nekaj praktičnih dejavnikov, ki zmorejo kar zamajati, ali pa utrditi zveze. V večih točkah se najdemo, bolj se je potrebno zamisliti.

1. Družina in prijatelji
Družina in  prijatelji predstavljajo velik del našega življenja – in to že od nekdaj, še preden smo se spoznali. Slabi odnosi z družino in prijatelji naše boljše ali slabše polovice lahko torej poskrbijo za kar nekaj trenja v  razmerju ali pa  zvezo celo pripeljejo do konca.
Seveda razumemo, da smo ljudje različni in da vam vsi preprosto ne morejo biti všeč – še posebej njena najboljša prijateljica, ki je včasih prava kokoš, ali njegova mama, ki vas vedno uči, kako pospraviti stanovanje – a zavoljo  razmerja se splača potruditi in poskrbeti, da bomo z njenimi ali njegovimi najbližjimi vsaj vljudni in se z njimi ne bomo po nepotrebnem zapletali v konflikte.

2. Stres
V prvi fazi  razmerja se nam bo morda zdelo, da smo kot par skriti v nekakšen ovoju ljubezni – in  nič ne more ločiti ali spreti. A resnični svet žal deluje nekoliko drugače in kaj kmalu se začnemo spopadati tudi s stresnimi situacijami, ki zadevajo le enega izmed vaju, sploh ko pridejo otroci.
Skoraj zagotovo se  vsaj enkrat spopadamo s stresno situacijo s področja financ,  večkrat se spremo glede gospodinjskih opravil,  vzrok sporov pa so lahko tudi pretekla razmerja.
Tem konfliktom se je pravzaprav težko izogniti, zato je morda najbolje, da se čim prej postavimo na realna tla in lotimo konstruktivnega reševanja  težav.

3. Zasledovalci, iskalci
Par pomeni dve osebi – če pa se v  razmerje vztrajno vklaplja še tretja, se to najverjetneje ne bo končalo dobro. Ima eden  malo preveč dobrega prijatelja ali prijateljico nasprotnega spola? Ali pa gre morda celo za bivšega partnerja ali partnerko? To lahko kaj hitro načne  razmerje, zato se  priporoča stvari ustaviti, predno bo prepozno.
Kako? Zasledovalcu ali zasledovalki jasno povedati, da ni potrebe po tovrstnosti, pri tem pa ne biti preveč vljuden, saj se v tem primeru lahko zgodi, da sporočilo ne bo dovolj jasno razumljeno.

4. Nadležne navade
Nihče ni popoln – in to zagotovo velja tudi za  partnerja, kajne? Nekatere neprijetne navade vas sčasoma začnejo vse bolj motiti, čeprav gre za stvari, ki pravzaprav sploh niso pomembne. Vaš življenjski sopotnik nenehno pušča odprto zobno pasto? Izbranka za naš okus nosi preveč ličil? …  Vse to so malenkosti, ki  sčasoma lahko začnejo presedati.
Ne pustimo, da bi takšne malenkosti zagrenile  razmerje – če  gre nekaj na živce, je  najbolje, da se to jasno pove. Če bomo imeli srečo, bo partner z nadležnim početjem prenehal, v nasprotnem primeru pa se bo sprostilo vsaj nekaj negativne energije in zamere ne bomo nabirali v sebi, kjer bi eksplodirala v najmanj primernem trenutku.

5. Preveč udobja
Razumljivo je, da smo s časom nekako čedalje bolj povezani in vse bolj navajeni en na drugega, to pa s seboj prinaša tudi več, včasih kar preveč udobja. Napr. V začetku zveze ona namreč niti v sanjah ne bi dopustila, da bi jo partner zalotil nedepilirano, on pa se v posteljo nikdar ne bi odpravil neumit.
A čas prinese marsikaj in pride do nezdrave sproščenosti. Sproščenost sama po sebi seveda ni nič slabega, ravno nasprotno, a ko ta preraste v zapuščenost, ki se ji pridruži še rutina, je zveza na slabi poti. Zato je fajn pravočasno poskrbeti, da ne bomo en drugemu postali le sostanovalci v stilu dveh prijateljev.

6. Povsem različni cilji
Ljudje smo različni, prav tako različni pa so tudi naši cilji. Seveda ni nič narobe s tem, da imamo nekoliko različne poglede na življenje in tudi različne cilje, a če so cilji enega v popolnem nasprotju s cilji drugega, to lahko hitro pripelje do težav v razmerju.
Če si ona denimo želi družine, on pa predvsem kariere, se zveza najverjetneje ne bo obnesla – enako pa velja tudi v primeru, da on raje ostaja doma, ona pa bi rada življenje izkoristila do zadnjega trenutka. Kaj kmalu bosta  življenji vse bolj ločeni, kar zagotovo ni dober temelj za razmerje.
Rešitev je pravzaprav le kompromis, pa še to le v primeru, da je za to obojestranska pripravljenost in da je kompromis sploh mogoč – če se bo eden zaradi drugega moral odreči svojim željam in ciljem, to na dolgi rok zagotovo ne bo dobro.

7. Preteklost
Razen če smo se pravkar rodili, je za nami zagotovo že kar nekaj preteklosti, kar je seveda povsem razumljivo. Prav tako razumljivo je tudi, da se želimo iz svoje preteklosti in predvsem napak, ki smo jih  storili v njej, nekaj naučiti – precej manj razumljivo pa je, če živimo v preteklosti in svoje sedanje razmerje nenehno primerjamo s prejšnjimi.
Enako velja tudi za obstoječe razmerje. Je eden  v prvi fazi  poznanstva storil kakšno napako? Če bomo ta spodrsljaj pogrevali ob vsakem prepiru, se  zvezi ne piše nič dobrega. Če smo se namreč odločili, da neko napako oprostimo, jo skušajmo tudi pozabiti – ali pa je vsaj je omenjajmo ob vsaki priložnosti. Le tako se bo razmerje lahko osredotočilo na prihodnost, kar je tudi edina pravilna odločitev.

8. Spolnost
Katera  naj ne postane rutina in nekaj samo po sebi umevnega. Razvijajmo, negujmo to področje, ki daje težo zvezi. Spolnost sama po sebi ni poglavitni dejavnik za dober odnos, je pa eden od ključnih .
 Prisluhnimo sebi, partnerju, svojim in potrebam drugega. Usklajujmo iščimo prave poti ali alternative, katere naj bodo v veselje obema. Ne odrivajmo tega na stranski tir, kot nekaj drugotnega. Spolnost je čudovito področje s katerim se mogoče ne izgubi veliko, pridobi pa ogromno.

9. Preveč ali premalo samostojnosti
Gre za eno izmed najpogostejših težav v razmerjih, saj se nemalokrat zgodi, da je eden izmed partnerjev preveč ali pa premalo samostojen. Premalo samostojnosti seveda prinaša številne težave, saj se drugemu partnerju pogosto zdi, da ga njegova boljša ali slabša polovica kar nekako duši.
A tudi preveč samostojnosti ni vedno dobro, saj drugi partner hitro dobi občutek, da se ga pravzaprav ne potrebuje in da nima nobene pomembnejše vloge. Poiskati pravo ravnotežje na lestvici samostojnosti je včasih zelo težko, a z malo truda in veliko komunikacije  bo zagotovo uspelo